Široko zleknjen pred nami, Dobráč,
sloniš po starem, ti sleme čudaško!
Gospoda nemška te kliče drugač:
prekrščen ji služiš v »Planino beljaško«.

Drobi se tebi teló in nam:
ti skalo za skalo, mi čela gubimo.
Potresi so klali, nas vili k nogám,
a zrušili niso. Še smo, še stojimo

A nam ostaneš, kar vedno si bil:
Dobrač ... brez dobov, še malo ne dober...
Si res velikan se v kamen živ
izrodil kedaj, začaran si Ober??